Nazaj na tečaj

Poučevanje tujih jezikov za učence z učnimi težavami

0% Končano
0/0 Korakov
  1. Modul 1. O učnih težavah
    1 Tema
    |
    1 Kviz
  2. Modul 2. Učni cilji pri učenju tujih jezikov
    7 Tem
    |
    1 Kviz
  3. Modul 3. Opis ključnih načel
    5 Tem
    |
    1 Kviz
  4. Modul 4. Metodologija pouka
    9 Tem
    |
    1 Kviz
  5. Modul 5. Vaje
    5 Tem
    |
    1 Kviz
  6. Modul 6. Napotki učiteljem
    5 Tem
    |
    1 Kviz
  7. Modul 7. Dobre prakse
    3 Tem
    |
    1 Kviz
  8. Modul 8. Kako oceniti rezultate poučevanja
    5 Tem
    |
    1 Kviz
NAPREDEK MODULA
0% Končano

Disleksija je učna motnja, ki lahko povzroči težave pri učenju in delu. Pojavi se (lahko) v določenem spektru, pri čemer so nekateri prizadeti blažje, drugi pa huje. Vendar pa lahko ljudje z disleksijo s pravim razumevanjem, prilagoditvami in podporo dosežejo uspeh v izobraževanju, na delovnem mestu in v širši družbi.

Disleksija prizadene približno 10 % prebivalstva, vendar mnogi (predvsem odrasli) nimajo uradne ocene svojih težav.

Vsakdo z disleksijo je drugačen, vendar obstajajo skupne težave pri branju, črkovanju in pisanju ter s tem povezane kognitivne težave/težave pri obdelavi. Vpliv disleksije se lahko spreminja glede na okolje (tj. kaj se od osebe z disleksijo zahteva in v kakšnih okoliščinah).

Medtem ko lahko ljudje z disleksijo razvijejo prednosti, kot so odločnost, reševanje problemov in odpornost, disleksija sama po sebi samodejno ne prinaša posebnih “talentov”.

Nekaterim je bolj všeč izraz »oseba z disleksijo«, drugim pa izraz »dislektična oseba«. Pri delu s posamezniki je pomembno, da uporabljate terminologijo, ki jo oseba najbolj razume.

V preteklosti in v drugih pristojnostih so za disleksijo uporabljali drugačno terminologijo in definicije, vključno z učnimi težavami, posebnimi učnimi težavami in motnjami branja.

Avtizem/motnja avtističnega spektra (ASD) je nevrološka razvojna motnja, ki vpliva na to, kako ljudje z ASD komunicirajo, se družijo in komunicirajo z drugimi. Zanj so značilni tudi restriktivno, ponavljajoče se vedenje, interesi in dejavnosti.

Prizadene med 1-2% prebivalstva.

Učenci z ASD imajo lahko težave z verbalno komunikacijo, vključno z zaostankom v razvoju jezika, težavami z razumevanjem, dobesednim mišljenjem in govorom, slabo modulirano intonacijo in podajanjem govora, eholalijo (odmevajoči govor), nenavadnim besediščem in ponavljajočo se uporabo jezika.

Učenci z ASD imajo lahko tudi težave z neverbalno komunikacijo, vključno s težavami pri razumevanju družbenega konteksta, vživljanju v druge in ustrezni interpretaciji socialnih znakov, govorice telesa in obrazne mimike. Kretnje so pogosto toge, nemirne ali pretirane.

Težave s socialnim vedenjem bodo včasih nastale zaradi težav z razumevanjem spreminjajočega se konteksta družbenih situacij in s teorijo uma ali razumevanjem namenov drugih. To se lahko kaže kot težave pri razlagi obrazne mimike, kretenj in vokalne intonacije. Poleg tega, ker so učenci z motnjami ASD navadno dobesedni misleci, bodo imeli težave s poznavanjem pravil, ki urejajo družbeno vedenje in razumevanjem šal ali idiomov.

Učenci z ASD lahko postanejo zaskrbljeni zaradi sprememb v rutini in imajo težave z deljenjem pozornosti, menjavanjem in interaktivno, domiselno igro z drugimi. Zato so težave pri udeležbi v dejavnostih ali druženju z drugimi poseben izziv za učitelje, saj vplivajo na učenčevo sposobnost deliti in imeti različne interese, prilagajati vedenje glede na situacijo, sprejemati spremembe pravil in rutin, sprejemati stališča drugih in posploševanje učenja.

Učenci z ASD imajo lahko tudi neredne vzorce spanja, imajo nenavadne prehranjevalne navade, se samopoškodujejo ali se vedejo agresivno ali hiperaktivno, imajo nenavadno držo ali hojo ter imajo iracionalne strahove ali fobije.

Učitelji morajo razumeti prednosti in težave, s katerimi se sooča vsak posameznik z motnjami ASD, da lahko zagotovijo učinkovito poučevanje in učenje za vsakega učenca.

Razvojna koordinacijska motnja (DCD), znana tudi kot dispraksija, vpliva na fino ali grobo motorično koordinacijo, kar se razlikuje od drugih motoričnih težav, kot sta cerebralna paraliza ali možganska kap. Posameznikove težave s koordinacijo lahko vplivajo na sodelovanje in delovanje vsakodnevnih življenjskih spretnosti v izobraževanju, delu in zaposlitvi.

Ocenjuje se, da kar 6 % populacije izpolnjuje kriterije za oceno dispraksije/ima DCD. Posamezniki se lahko razlikujejo glede na to, kako se pojavljajo njihove težave; te se lahko sčasoma spremenijo glede na zahteve okolja in življenjske izkušnje ter bodo vztrajale v odrasli dobi.

Učenci z diagnozo DCD izredno težko pridobijo gibalne sposobnosti, ki se od njih pričakujejo v vsakdanjem življenju, in jih pogosto imenujejo “nerodni”. Takšni učenci ne trpijo za nobenim znanim nevrološkim stanjem in njihovih težav ni mogoče razložiti v smislu splošnega zaostanka v razvoju.

Učenci imajo lahko težave pri usklajevanju svojih gibov, zaznav in misli. Kažejo težave pri vsakodnevnih opravilih, kot je zapenjanje gumbov na srajci ter uporabi noža in vilic, in lahko zamenjajo levo in desno.

V učilnici se lahko učenci zaletijo v stvari in jim padejo na tla, zato jim je risanje in pisanje težko. Učencu je pogosto težko ohraniti pokončno držo, bodisi ko sedi ali stoji, pri čemer je lahko vložen trud precejšen, kar povzroči utrujenost.

Učenci bodo morda tudi morali podpreti svoja telesa z rokami, kar lahko povzroči težave, ko morajo pisati. Ta težava lahko povzroči tudi, da so učenci nemirni ali nagnjeni k ležanju čez mizo. Nekateri učenci imajo dodatne težave z govorom, drugi so moteni in kažejo nezmožnost organiziranja svojega vedenja. Učenci imajo lahko tudi slabo prostorsko zavedanje.

Učenci imajo težave s samopomočjo in organizacijskimi veščinami in si morda težko zapomnijo, katera oprema je potrebna za določene dejavnosti, in običajno založijo svoje stvari. Učenci morda niso sposobni prepoznati morebitnih nevarnosti (npr. uporaba Bunsenovih gorilnikov in druge opreme pri naravoslovnih in tehnoloških predmetih). Doma so lahko neurejeni in počasni pri opravilih, ki zahtevajo fino/grobo motoriko.

Pogosto se lahko zdi, da imajo učenci veliko informacij, vendar jih ne morejo shraniti v logičnem in smiselnem vrstnem redu. Njihovo pisno delo se ne ujema z njihovimi navideznimi verbalnimi sposobnostmi. Te težave lahko privedejo do frustracij in težav s samozavestjo, kar lahko nadalje vodi do motečega vedenja ali zapiranja vase.

Diskalkulija je težava, ki vpliva na človekovo sposobnost pridobivanja aritmetičnih veščin. Lahko se kaže kot človekova nezmožnost razumevanja osnovnih številskih konceptov in/ali številskih razmerij, ocenjevanja in podrejanja, prepoznavanja simbolov ter razumevanja kvantitativnih in prostorskih informacij.

Raziskave kažejo, da ima diskalkulija različne stopnje resnosti in lahko vpliva na različna področja matematičnih izračunov. Te težave lahko negativno vplivajo na številne vsakodnevne dejavnosti, kot so urejanje financ, sledenje navodilom, vodenje dnevnika in spremljanje časa. Ocenjuje se, da ima diskalkulijo med 4 % in 6 % populacije.

Ti učenci imajo pogosto težave celo z osnovnimi matematičnimi ali numeričnimi nalogami ali postopki, kot so seštevanje, odštevanje, množenje ali deljenje. Učenci imajo lahko tudi težave pri ugotavljanju, kateri matematični postopek bi morali uporabiti glede na kontekst.

Druge težave lahko vključujejo določanje časa z uporabo analogne ure ali ure, ravnanje z denarjem ali izračun drobiža.

Obstaja velika incidenca sočasne diagnoze disleksije in diskalkulije. To seveda vodi do večjih težav za učenca.

Učenci z diskalkulijo pogosto trpijo zaradi pomanjkanja samozavesti ali nizke samozavesti zaradi prejšnjih izkušenj s poskusom učenja matematike.

Razvojna jezikovna motnja (DLD) je težava bodisi z ekspresivnim in/ali sprejemljivim ustnim jezikom.

Razvojna jezikovna motnja (DLD) je bila prej znana kot specifična jezikovna motnja (SLI). Vključuje stalne težave pri razumevanju in/ali uporabi govorjenega jezika. To lahko povzroči ovire pri komunikaciji in/ali učenju v vsakdanjem življenju.

Učenec z DLD se bo morda težko verbalno izražal in morda bo imel težave pri iskanju besed ali uporabi raznolikega besedišča. Morda ne bodo razumeli ali se spomnili povedanega.

Učenci z DLD imajo lahko tudi težave pri razumevanju zapletenega pisnega gradiva in pri pisanju slovnično pravilnih stavkov. Prav tako lahko težko najdejo prave besede, ko govorijo, kar se poslabša, če so pod stresom (npr. javno nastopanje).

DLD je vseživljenjsko stanje, ki lahko močno vpliva na osebo v izobraževalnem okolju in lahko včasih vpliva tudi na veščine socialne interakcije.

Učenci z DLD se bodo pogosto bolje učili z bolj praktičnimi in vizualnimi metodami, namesto z ustnimi in slušnimi metodami.

Posebne težave pri bralnem razumevanju so težave pri razumevanju pisnega besedila, ne da bi imeli podobne težave pri dekodiranju istega besedila.

Motnja bralnega razumevanja je motnja branja, pri kateri ima oseba težave z razumevanjem pomena besed in odlomkov pisanja. Včasih specialisti diagnosticirajo motnjo bralnega razumevanja kot specifično pomanjkanje bralnega razumevanja (S-RCD).

Učenci s težavami pri bralnem razumevanju imajo lahko izzive pri vrsti pisnih jezikovnih nalog, vključno z dobesednim razumevanjem, sklepanjem, sintezo višjega reda in spretnostmi spremljanja razumevanja.

Učenci s to vrsto učnih težav so lahko tekoči bralci, ki imajo težave z razumevanjem, kaj berejo. Menijo, da motnje bralnega razumevanja prizadenejo 5–10 % učencev, vendar pogosto ostanejo neopažene ali pa se pojavijo šele, ko naletijo na bolj zapletena besedila.

To vrsto učnega izziva pogosto spremljata nizka stopnja samozavesti in visoka stopnja frustracije v akademskih okoljih. Potrebna je velika akademska podpora in socialno-čustvena spodbuda ter po potrebi znatno razdelitev in diferenciacija ključnih učnih konceptov.

Učenci imajo lahko telesne okvare, ki izhajajo iz stanj, kot so mišična distrofija spina bifida, cerebralna paraliza, cistična fibroza ali hude nezgodne poškodbe.

Pomembno je poudariti, da ni nujne neposredne povezave med stopnjo telesne okvare in nezmožnostjo obvladovanja učenja tujega jezika, razen elementov, ki vključujejo telesno aktivnost.

Učenci s hudo telesno okvaro imajo lahko minimalne dodatne izobraževalne potrebe, medtem ko imajo lahko tisti z minimalno telesno okvaro veliko večje učne potrebe.

Fizični dostop in udeležba sta lahko velika skrb za učence s telesnimi motnjami, kot so tisti, ki uporabljajo invalidske vozičke, naramnice, bergle, rolatorje, palice ali proteze, ali tiste, ki se zlahka utrudijo pri premikanju.

Za ADHD so značilni slaba trajna pozornost, oslabljen nadzor impulzov, nezmožnost odložitve zadovoljstva in pretirana aktivnost, ki ni pomembna za nalogo.

Učenci lahko pogosto opletajo z rokami ali nogami, so videti nemirni, zapustijo svoje mesto v učilnici ali v drugih situacijah, v katerih se pričakuje, da bodo ostali sedeči, lahko tečejo naokoli ali pretirano plezajo v situacijah, kjer je to neprimerno, imajo težave molčati pri igri ali prostočasnih aktivnostih in pogosto pretirano govorijo.

Učenci z ADHD težko načrtujejo in nadzorujejo svoje vedenje. Pogosto se zdi, da se ne zavedajo nevarnosti in so pogosto zaletavi. Prav tako se jim zdi težko poslušati, si zapomniti in slediti navodilom ter jim ne uspe dokončati nalog ali projektov.

Učenci se pogosto neradi vključijo v dejavnosti, ki zahtevajo daljši napor, zlahka jih zamotijo ​​tuji dražljaji in imajo pogosto težave pri organiziranju gradiva, potrebnega za sodelovanje pri učnih nalogah. Učenci z ADHD imajo težave z dolgotrajno igro in jih vrstniki pogosto ne marajo zaradi njihove agresije, impulzivnosti in nezmožnosti prevzemanja odgovornosti za svoja dejanja.

Pojavnost simptomov se v adolescenci in odrasli dobi zmanjša, vendar motnja ostaja. Učenci z ADHD so pogosto na zdravljenju, da bi ublažili vpliv motnje na njihovo vsakdanje življenje.

ADD je opisan kot ADHD brez hiperaktivnosti in je značilno pretirano sanjarjenje, pogosto strmenje, kognitivna počasnost, letargija, zmedenost, težave s spominom in socialna zadržanost. Učenec pogosto izbruhne odgovore, preden so vprašanja dokončana, ima težave, ko čaka, da pride na vrsto, in lahko pogosto in nehote prekinja ali se vtika v druge.