Trdi se, da je dobro urejen sistem formativnega, vmesnega in sumativnega ocenjevanja sposoben vzdrževati ocenjevanje poučevanja in učenja, osredotočeno na učenca. V splošnem kontekstu je formativno ocenjevanje, ki temelji na učilnici ali skupini, lažje individualizirano, specializirano za učenje in napredek ter pomaga spodbuditi učence pri samoregulaciji učnih procesov; medtem ko so vmesni in sumativni testi nagnjeni k temu, da so v pomoč širšemu deležu deležnikov (Andrade H. et al, 2012).
8.3.1. Formativno ocenjevanje
V dobro delujočem izobraževalnem okolju, osredotočenem na učence, je cilj ocenjevanja učiteljem in učencem ponuditi takojšnjo povratno informacijo o tem, kje so učenci v učnem procesu, kakšne pozitivne ali negativne okoliščine poučevanja in učenja so se lahko zgodile, in kar je najpomembnejše. , na kakšne načine lahko učitelji sodelujejo s svojimi učenci, da obogatijo in utrdijo učenje. Zdaj bomo razpravljali o formativnem ocenjevanju v smislu samoocenjevanja in vrstniškega ocenjevanja, procesnih portfeljev in formativnih testov (Andrade H. et al, 2012).
SAMOOCENJEVANJE
Namen samoocenjevanja je prepoznati močna področja in slabosti v posameznikovem delu, da bi naredili izboljšave in spodbujali učenje, dosežke in samoregulacijo (Andrade & Valtcheva 2009).
Sprejemanje bistva samoocenjevanja kot formativnega je ključnega pomena. Samoocenjevanje se dogaja na delu, ki je v teku, da se konča z revizijo in izboljšavo. Zavzemamo se za formativno samoocenjevanje učencev – tj. kot povratno informacijo o sebi od samega sebe. Pravilno opravljeno samoocenjevanje lahko igra ključno vlogo pri dobro urejenem pristopu ocenjevanja, osredotočenem na učenca. Učenci so pooblaščeni, da analizirajo lastno uspešnost in komentirajo prednosti in slabosti, s čimer je samoocenjevanje prilagojeno.
Učenci prevzamejo odgovornost za pregledovanje svojega napredka glede določenih ciljev, tako da svoje delo primerjajo z določenimi merili, prepoznajo vrzeli in pripravijo popravljene načrte za nadomestitev teh vrzeli. Sodelovanje učencev postane še bolj koristno, če jih učitelji vključijo v proces določanja meril za naloge. Na ta način učenci ustvarijo povratne informacije, ki jih bodo nato uporabili za nadaljnji razvoj svojega učenja in rezultatov poučevanja. Ponavljajoče se dejavnosti samoocenjevanja lahko vodijo do obvladovanja.
Učinkovito samoocenjevanje vključuje vsaj tri korake (Andrade H. et al, 2012):
- Jasno oblikujte cilje uspešnosti. Težnje za nalogo ali izvedbo morajo jasno oblikovati učitelj(-i), učenec(-i) ali, še bolje, oba. Učenci se seznanijo z nalogo, ko se vključijo v proces, kaj je pomembno in kaj so kvalitativni kriteriji. Sodelovanje učiteljev in učencev pri postavljanju pričakovanj glede samoocenjevanja se lahko izkaže za zelo učinkovito. V pomoč je lahko rubrika, ki je običajno enostranski ali dvostranski dokument, ki vsebuje kriterije in opisuje različne stopnje kakovosti, od odlične do slabe, za določeno nalogo (Andrade H. et al, 2012).
- Pregled napredka pri doseganju učnih ciljev. Učenci si najprej ogledajo svojo nalogo. Pregledujejo svoj napredek pri nalogah tako, da primerjajo svojo uspešnost v teku s cilji, posebno pozornost namenijo prednostim in slabostim ter pripravijo načrte za izboljšanje.
- Pregled/Revizija. Učenci za upravljanje ponavljanja uporabljajo povratne informacije iz svojih samoocen. Ta korak je kritičen. Učenci bodo svoje delo ocenili s premislekom. Le če so o tem obveščeni, bo to pripeljalo do napredka v njihovem učenju.
|
VZOREC SAMOOCENE Primer samoocenjevanja pisnih veščin bi lahko izgledal takole: Po pisanju prvega osnutka prepričljivega eseja učenci podčrtajo ključne stavke v rubriki z različnimi barvnimi svinčniki. Nato z ustreznimi barvami podčrtajo ali obkrožijo svoje dokaze o izpolnjevanju posameznega kriterija v osnutkih. Študenti na primer z modro podčrtajo »jasno izrazi mnenje« v svoji rubriki, nato pa z modro podčrtajo svoja mnenja v svojih osnutkih esejev. Če ne najdejo jasno izraženega mnenja, ki bi ga podčrtali, si napišejo opomnik, naj to storijo v svojem popravljanju. Da bi ocenili en vidik tekočnosti stavka, v rubriki z rumeno podčrtajo »stavki se začnejo na različne načine«, z istim rumenim svinčnikom obkrožijo prvo besedo v vsakem stavku v svojih esejih in nato obkrožene besede izgovorijo na glas z ušesom. za ponavljanje. In tako naprej, za vsak kriterij in podkriterij v svoji rubriki.
|
MEDSEBOJNO OCENJEVANJE
Namen medsebojnega (vrstniškega) ocenjevanja je ponuditi učencem povratne informacije od enega do drugega glede kakovosti izdelka ali uspešnosti (Andrade H. et al, 2012). To pomeni, da drug drugemu pomagajo prepoznati in deliti poglede na prednosti, slabosti in ciljna področja za izboljšave. Vzajemno ocenjevanje poteka v učnem okolju ob različnih časih in v različnih kontekstih ter spodbuja razvoj dragocenih metakognitivnih, osebnih in poklicnih veščin. Podobno kot pri samoocenjevanju so povratne informacije vrstnikov med učenci zagotovljene pogosteje in hitreje kot povratne informacije, ki jih zagotovijo učitelji.
Povratne informacije vrstnikov lahko postanejo pomembna prednost prakse ocenjevanja, osredotočene na učenca. Osredotoča se na individualnost učenca in ga spodbuja k sodelovanju v procesu ocenjevanja, saj se seznani z oblikovanimi kriteriji, razišče določeno nalogo in odkrije njene šibke ali močne točke ter kje bi jo bilo treba izboljšati – in to zaporedje korakov se nato deli z vrstnikom, ki je ustvaril ocenjeno delo. Poudarek je na napredku s povratnimi informacijami in prostoru za revizijo, izboljšavo in izboljšanje mojstrstva. Povratna informacija vrstniškega ocenjevanja je poučna in uporabna za vse učence-člane v skupini ali razredu za povratne informacije vrstnikov.
Trdi se (Andrade H. et al, 2012), da učinkovito medsebojno ocenjevanje vključuje naslednje korake:
- Učitelji in učenci sodelujejo pri oblikovanju meril za ocenjevanje risanja.
- Vrstniki so seznanjeni ali imenovani v majhne skupine ob upoštevanju podobnih ravni sposobnosti.
- Učitelj poučuje učence z uporabo modela, ki prikazuje, kako oceniti delo z uporabo posebnih in jasno izraženih kriterijev.
- Učencem so na voljo smernice za izvajanje vrstniškega ocenjevanja in kontrolni seznam.
- Učenci prejmejo posebna navodila glede naloge, ki jo je treba oceniti, in časa, ki je na voljo zanjo.
- Učitelj spremlja napredek vrstniških ocenjevalnih skupin.
- Učitelji pregledajo kakovost povratnih informacij.
- Povratne informacije, ki jih ustvarijo učitelji in vrstniki, se navzkrižno sklicujejo, da se preveri zanesljivost.
- Učitelj daje povratne informacije učencem o tem, kako uspešno so se izkazali.
| LESTVICA POVRATNIH INFORMACIJ
Pri podajanju vrstniških povratnih informacij je lahko študentom koristno, če sledijo konstruktivnemu procesu ali protokolu. Na primer, »Lestvica povratnih informacij« (Perkins 2003) vodi uporabnike skozi štiri korake: razjasnitev; vrednost; skrbi; in predlogi. Lestvica povratnih informacij [Predlogi] [ Pomisleki ] [ Vrednosti ] [ Jasnost ] Ker je težko, če ne celo nemogoče, podati uporabne povratne informacije o delu, ki ga študent recenzent ne razume, prvi korak na lestvici daje ocenjevalcu priložnost, da postavi vprašanja za razjasnitev o študentovem delu. Na primer, kolegialni ocenjevalec lahko vpraša: “Kaj je vaše raziskovalno vprašanje?” ko daje povratne informacije o predlagani temi eseja pri pouku francoščine. Kot kaže primer, so vprašanja za pojasnila namenjena iskanju informacij, ne pa pohvali ali graji. V naslednjem koraku ocenjevalci identificirajo nekaj, kar cenijo pri delu svojih vrstnikov, da jim pomagajo graditi na prednostih. Kot na vsaki stopnici na lestvici je povratna informacija izražena glede na to, kaj ceni ocenjevalec, ne pa v absolutnih izrazih, ki zanikajo perspektivo ocenjevalca. Na primer, »Zelo mi je všeč, kako predlagate obisk mestnih muzejev in galerij Lake, ker se osredotoča na naše zanimanje za umetnost in kulturo« je bolje kot »Dobro je, da boste obiskali mestne muzeje«. Tretja stopnička na lestvici je, ko recenzent izrazi pomisleke. Še enkrat, ocenjevalec bi moral upoštevati povratne informacije in skrbno uporabljati jezik. Na primer, “Skrbi me, da imate več nenadzorovanih spremenljivk” je bolj konstruktivno kot “Imate preveč spremenljivk, ki jih ne nadzorujete.” Nazadnje, med četrtim korakom, recenzent poda predloge za izboljšave – na primer: »Lahko razmislite o reviziji svojih raziskovalnih vprašanj, da se osredotočite le na tiste spremenljivke, ki jih lahko nadzorujete, kot npr. . ..” Te predloge je treba navesti kot povratne informacije, ne kot pooblastila.
|
Predlagano je (Andrade H. et al, 2012), da lahko vrstniško ocenjevanje izboljša kakovost in učinkovitost poučevanja in učnih rezultatov, zlasti v pisni obliki.
SUMATIVNI TESTI ZA POVRATNE INFORMACIJE
Medtem ko se najpogosteje testi opravljajo, ko je učni tečaj ali tema končana, da se kumulativno opredeli uspešnost učencev; sumativni testi za formativne namene obsegajo dve preizkusni seji, ki vsebujeta analitične dokaze o rezultatih poučevanja s strani učencev in učiteljev. Zaključki iz prve seje testiranja imajo formativni namen, zaključki iz druge seje testiranja pa imajo sumativno uporabo (Andrade H. et al, 2012).
Za primer recimo, da dodelite formativni preizkus učenčevega razumevanja slovničnega pojava trpnega glasu. Po testu, vendar preden pregledate pravilne odgovore, razdelite skupino ali razred učencev v manjše skupine in jim omogočite razpravo o odgovorih in/ali morebitnih nesoglasjih z uporabo svojih zapiskov in učnega gradiva. Nato delite pravilne odgovore, potem ko ste jim dali možnost, da raziščejo in popravijo napake. Po drugi strani pa so učenci dobili možnost razmisliti o napakah in nagnjenosti k napakam ter pridobili dovolj informacij o tem, na kaj naj se osredotočijo pri učenju za naslednje testiranje. Nato po nekaj dneh učencem daš drugi test, sumativni test, ki obsega različna vprašanja ali naloge, a približno enako vsebino.
Sumativni preizkusi, kot je opisano zgoraj, imajo vrednost formativnega ocenjevanja in razvojnih korektivnih procesov, ki omogočajo ponovno poučevanje vsebine učencem, ki se težko spoprijemajo, na nove načine. Učinkovito poučevanje in učenje je v korelaciji z učnimi rezultati, zlasti za učence, ki se trudijo slediti, in pozitivno vpliva na njihovo sprejemanje poučevane vsebine tečajev (Andrade H. et al, 2012).
Sumativni testi so razviti glede na učenje in napredek. Njihovi formativni nameni so individualizirani, ker zagotavljajo dokaze in sklepe o uspešnosti ali neuspehu vsakega učenca vsaj v zvezi s poučeno snovjo. Prvo testiranje je namenjeno predvsem aktiviranju učenja o učnem gradivu drugega preizkusa. Ne glede na to, da bi učitelji in vzgojitelji lahko pregledali rezultate prvega testiranja in izsledili, kaj se je treba učiti naprej, ta pristop daje energijo in opolnomoči učence, da prevzamejo nadzor nad svojim učenjem in aktivno urejajo lastne načrte učenja. Poleg tega učenci pridobijo jasnejšo sliko o svojih učnih ciljih (prva seja testiranja) in priložnost, da se naučijo več in delujejo bolje, bi lahko bila zelo motivirajoča, zlasti za učence, ki morda potrebujejo dodatne vire za obvladovanje (Andrade H. et al, 2012). . Sumativni testi bi lahko bili tudi v pomoč učiteljem v smislu učnih in kurikularnih zahtev razreda ali tečaja.
8.3.2. Prakse ocenjevanja z uporabo tehnologije za ocenjevanja
Napredek današnje tehnologije je namenjen tudi ocenjevanju poučevanja in učnih praks. Orodja in aplikacije IKT ponujajo povratne informacije učencem in učiteljem omogočajo hitro in neposredno upravljanje in osredotočanje na individualne učne zahteve vsakega učenca. Glavni vidiki ocenjevalnih tehnologij, ki se osredotočajo na učence, vključujejo:
- sistematičen pregled uspešnosti in razvoja učencev za sprejemanje odločitev pri poučevanju.
- diagnosticiranje napačnih interpretacij, ki lahko motijo učenje.
- hitri dokazi in povratne informacije za učence, učitelje in druge zainteresirane strani.
- informacije o potrebah po učenju in poučevanju med izobraževalnim procesom.
Računalniško podprti ocenjevalni programi so vključevali upravljanje poučevanja (npr. organiziranje nalog učencev, ocenjevanje in uspešnost), kurikularne vire, vdelana ocenjevanja ter izrecno in popolno beleženje na ravni učenca ter poročanje o močnih in šibkih točkah. Ti novi inovativni digitalni programi zajemajo vsestranske, prilagodljive zmožnosti umetne inteligence za temeljito in takojšnjo obravnavo produkcije učencev. Povratne informacije, ki jih zagotavljajo, bi lahko spodbudile učence in pomagale učiteljem pri njihovih učnih metodah in sklepih o dosežkih njihovih učencev (Andrade H. et al, 2012).
