Živimo v neskončni razpravi o potrebah nove generacije ter o metodah in instrumentih, ki naj bi jih šole nudile za zadovoljevanje teh potreb. Ena od metod, ki jo je mogoče preprosto uporabiti v učilnici, je učenje na podlagi iger (Game-based learning: GBL).
Rezultati uporabe te strategije poučevanja so dokazali, da je vključevanje iger zelo učinkovito, saj lahko olajšajo in spodbudijo motivacijo učencev (očitno in nedvomno je ohranjanje motivacije učencev eden glavnih problemov, s katerimi se morajo učitelji soočiti v razredu).
Toda kaj je GBL? Glede na EdTechReview, “je “učenje, ki temelji na igrah, zasnovano tako, da uravnoteži vsebino z igranjem in zmožnostjo igralca, da obdrži in uporabi navedeno snov v resničnem svetu.” Če povzamem, GBL je učinkovita metoda, s katero učence spodbujamo k doseganju cilja, ki jim omogoča učenje skozi eksperimentiranje, vadbo vedenja in miselnih procesov, ki jih je mogoče enostavno prenesti iz simuliranega okolja v resnično življenje.
Lahko bi rekli, da je GBL v bistvu igra in igre so eden najzgodnejših načinov, kako se ljudje vključijo v učenje; dojenčki in otroci igrajo igre, da odkrivajo svet in se učijo.
Zakaj se torej, ko dosežemo določeno starost, nehamo igrati? Zakaj najdemo tako malo primerov iger v srednjem in visokem šolstvu? In zakaj nas večina preneha igrati igrice, ko odrastemo in najdemo službo v podjetju?
V bistvu je GBL strategija, ki uporablja idejo igralne igre za doseganje specifičnih učnih ciljev, ne glede na to, ali pripadajo znanju, spretnostim ali stališčem.
GBL se pogosto zamenjuje z igrifikacijo, izrazom, ki ga pogosto slišimo v šolskih okoljih. EdTechReview opredeljuje igrifikacijo kot “uporabo elementov igre in tehnik oblikovanja digitalnih iger za težave, ki niso povezane z igrami, kot so poslovni (rast v izobraževalni tehnologiji) in izzivi družbenega vpliva.”
Tako imenovani »elementi igre« so lahko točke, dosežki, digitalne značke in lestvice najboljših. V bistvu se uporabljajo kot zunanja motivacijska orodja v tradicionalnih dejavnostih v razredu.
Meja med GBL in igrifikacijo je včasih zelo tanka; elementi igrifikacije so običajno prisotni v dejavnosti GBL, ne obratno. GBL običajno vključuje igri podobno okolje in prakso učne vsebine z dejavnostmi, kot sta gledališče in igra vlog. V GBL je učni proces posledica igranja igre. Namesto tega gre pri igrifikaciji za vstavljanje nekaterih elementov igre v tradicionalne dejavnosti. Čeprav se kvizi lahko štejejo za primer igrifikacije, orodja, kot so spletne aplikacije za ustvarjanje kvizov, kot je npr.
Kahoot ali Quizizz, se ne štejejo za GBL. So samo kvizi, kup vprašanj, zgodba ali okolje brez likov ali pravil.
Da bi bolje razumeli GBL, je mogoče preučiti njegove različne vrste, pri čemer je treba upoštevati naslednje: kraj, kjer se igra odvija, in okolje, v katerem se učenci igrajo.
Tri vrste GBL so:
4.3.1. Namizne igre
Monopoly lahko štejemo za izobraževalno igro. Ima vse potrebne elemente: zgodbo, like, točke, tekmovanje in številne druge vidike. Obstaja veliko primerov iger, podobnih Monopoliju, za šole s spremenjenimi pravili za različne predmete, kot sta Zgodovinski Monopoli ali Matematični Monopoli.
4.3.2. Igre iz resničnega življenja
Okolje tukaj je resnični svet. To je verjetno najbolj motivirajoča, a tudi najbolj stresna vrsta igre. Pri tej vrsti se morajo učenci gibati, delovati, uporabljati svoje telo in um, da se igrajo. To je najbolj poglobljena vrsta in učence nagovarja v skoraj vseh vidikih njihovega učenja.
4.3.3. Digitalne igre
Tukajšnje okolje je spletno. Digitalne igre lahko primerjamo z družabnimi igrami. Pravzaprav veliko digitalnih programov za GBL uporablja spletne table, ki jih lahko učitelj ureja ali dodaja izobraževalno vsebino glede na temo, ki se bo predvajala. Tudi pri tovrstni igri lahko učence vključimo v konstrukcijo igre, še posebej, če učitelj brez njihove pomoči ne zna upravljati spletnih orodij. Učenci imajo lik (vendar ne nujno račun), ki se premika skozi igro, kjer se soočajo z izzivi, ki so postavljeni vzdolž poti igre. Digitalna igra ne vključuje spretnosti, ki so povezane z uporabo telesa in realnega prostora, lahko pa učence usposobi za sodelovanje na drugačen in virtualen način.
