Nazaj na tečaj

Poučevanje tujih jezikov za učence z učnimi težavami

0% Končano
0/0 Korakov
  1. Modul 1. O učnih težavah
    1 Tema
    |
    1 Kviz
  2. Modul 2. Učni cilji pri učenju tujih jezikov
    7 Tem
    |
    1 Kviz
  3. Modul 3. Opis ključnih načel
    5 Tem
    |
    1 Kviz
  4. Modul 4. Metodologija pouka
    9 Tem
    |
    1 Kviz
  5. Modul 5. Vaje
    5 Tem
    |
    1 Kviz
  6. Modul 6. Napotki učiteljem
    5 Tem
    |
    1 Kviz
  7. Modul 7. Dobre prakse
    3 Tem
    |
    1 Kviz
  8. Modul 8. Kako oceniti rezultate poučevanja
    5 Tem
    |
    1 Kviz
NAPREDEK MODULA
0% Končano

Diskretno poskusno poučevanje je izobraževalna strategija, ki temelji na načelih uporabne analize vedenja. Diskretno poskusno poučevanje vključuje razčlenitev spretnosti na manjše komponente in poučevanje teh manjših podveščin posamično. Izvaja se ponavljajoča praksa spretnosti in učitelji lahko po potrebi vključijo postopke spodbujanja. Pravilnim odgovorom sledijo postopki utrjevanja, ki olajšajo učni proces.

Diskretni preizkus je en sam cikel navodil, ki se lahko večkrat ponovi, dokler se spretnost ne obvlada. Poskus sestoji iz 5 glavnih delov:

  1. Začetno navodilo – npr. “Dotakni se nosu.”
  2. Poziv ali iztočnica, ki jo da otroku, da bi se pravilno odzval – npr. učitelj pokaže na otrokov nos.
  3. Otrokov odziv – npr. otrok se dotakne nosu.
  4. Ustrezna posledica, kot so pravilni odgovori prejmejo nagrado, ki je namenjena motivaciji otroka, da se v prihodnosti znova pravilno odzove – npr. »Lepo, da si se dotaknil/a nosu,« učitelj da otroku nalepko.
  5. Premor med zaporednimi poskusi – čakanje 1–5 sekund pred začetkom naslednjega poskusa.

5.1.1. Zbiranje podatkov

Podatki se običajno zbirajo po izidih vsakega preizkusa za spremljanje napredka učencev. V posameznem ločenem preskušanju se lahko zbirajo podatki o tem, ali se je otrok pravilno odzval, ali je potreboval poziv ali se je odzval nepravilno. Pravilni in nepravilni odgovori se seštevajo, da se določijo odstotki in stopnje uspešnosti otroka.

Zbrane podatke je mogoče analizirati za identifikacijo ustreznih vzorcev pri odzivanju, vključno s povečanji ali zmanjšanji ciljnega vedenja. Podatki so pomembni pri določanju učinkovitosti učnih metod in kdaj začeti poučevati nove veščine ali vedenja. Podatki se uporabljajo tudi za sprejemanje odločitev o tem, kdaj je primerno spremeniti spodbudne strategije za spodbujanje neodvisnosti učencev.

5.1.2. Uporaba diskretnega poskusnega poučevanja

Diskretno poskusno poučevanje se je izkazalo za učinkovito pri učenju otrok z avtizmom številnih novih oblik vedenja in je bilo najbolj preučevan pristop za poučevanje pomembnih veščin razlikovanja. Diskretno poskusno poučevanje se lahko uporablja za poučevanje različnih veščin fizičnega in verbalnega posnemanja. Posnemanje ploskanja, tiskanje črke A ali proizvajanje glasovnega zvoka »ssss« so primeri vedenja, ki se jih je mogoče naučiti v ločenih poskusih.

Jezikovne spretnosti je mogoče učiti tudi z uporabo ločenih poskusov. Otroka lahko naučimo izvajati receptivna dejanja kot odgovor na besedna navodila, kot so »vstani«, »dotakni se številke pet« ali »pokaži mi skodelico«. Izraznih jezikovnih veščin se lahko naučite v ločeni poskusni obliki, da urite veščine, kot je verbalno odzivanje, da prepoznate »nos«, barvo »modro« ali »knjigo«.

Diskretne preizkuse je mogoče uporabiti tudi za poučevanje različnih bolj zapletenih veščin, kot je oblačenje ali uporaba telefona, z razčlenitvijo rutin in veriženjem sestavnih korakov.

To je le nekaj izmed raznolike zbirke veščin in učnih programov, ki jih je mogoče izvajati v ločeni poskusni obliki.

5.1.3. Generalizacija

Končni cilj diskretnega poskusnega poučevanja je, da je učenec sposoben samostojno izvajati veščine, ki se poučujejo v ustreznih situacijah in okoljih. Sposobnost pokazati spretnosti v različnih okoljih, pri ljudeh in dražljajih se imenuje generalizacija.

Običajno se ločeni preizkusi izvajajo v okolju, ki je ugodno za učenje, z malo motnjami in zelo majhnim razmerjem med učiteljem in učencem (običajno 1:1). To posebno učno okolje ne spodbuja prenosa spretnosti v bolj naravne situacije. Ker usposabljanje z diskretnim poskusom ni primerno za posploševanje, je pomembna komponenta poučevanja z diskretnim poskusom eksplicitno poučevanje otroka izvajanja veščin v različnih okoljih, z različnimi ljudmi in različnimi dražljaji.

Tehnike posploševanja lahko vključujejo naključno razvrščanje ukazov in/ali dražljajev, sodelovanje različnih ljudi z učencem ali vadbo spretnosti v naravnem okolju.

Diskretno poskusno poučevanje in avtizem

Otroci z avtizmom se običajno ne učijo spontano iz svojega okolja in zato morda potrebujejo dodatne namige ali eksplicitna navodila o spretnostih, ki so lahko naravne za vrstnike, ki se običajno razvijajo. Večina potrebuje visoko strukturirano, ponavljajoče se poučevanje, ki od njih zahteva, da se aktivno vključijo v okolje, da pridobijo nove veščine.

Zaradi dosledne in predvidljive narave diskretnega poskusnega poučevanja je priljubljena izbira za delo z otroki z avtizmom. Vgrajena okrepitev v ločeni poskusni seji zagotavlja otrokom z avtizmom dodatno motivacijo za učenje in družbeno interakcijo, ki je morda sami po sebi nimajo.

5.1.4. Nekaj dejstev o diskretnih poskusih

  • Diskretno poskusno poučevanje ni ABA, niti ni ABA diskretno poskusno poučevanje. Diskretno poskusno poučevanje je ena izmed mnogih strategij, ki uporabljajo načela uporabne analize vedenja za lažje učenje.
  • Diskretno poskusno poučevanje je treba kombinirati z drugimi učinkovitimi metodami, da bi otrokom omogočili uporabo spretnosti v drugih okoljih in situacijah.
  • Diskretno poskusno poučevanje ni metoda, ki se uporablja samo za majhne otroke z avtizmom.
  • Program ločenega poskusa bi moral vzpostaviti in spremljati usposobljen strokovnjak, diskretno poučevanje pa bi morali izvajati nadzorovani in usposobljeni posamezniki.
  • Ločeni preskusni programi bi morali biti prilagojeni učnim potrebam učenca in se nikoli ne bi smeli izvajati v smislu receptov, ne da bi bili individualizirani za vsakega učenca.