Eden od treh glavnih elementov personaliziranega učenja je individualizacija, ko je tempo učenja prilagojen potrebam vsakega učenca. Poudarek postane obvladovanje vsebine. Pri individualizaciji ima vsak učenec enake splošne učne cilje, vendar lahko posamezni učenci napredujejo skozi učne cilje različno hitro. Na primer, nekateri učenci si lahko vzamejo malo več časa za teme, ki jih še niso povsem razumeli, vendar lahko hitro napredujejo, ko pokažejo, da obvladajo.
Operacionalizacija individualizacije zahteva prepoznavanje jasnih učnih rezultatov in spremljanje obvladovanja učencev s temi cilji. Posledično sta izraza »izobraževanje, ki temelji na kompetencah« in »mojstrstvo« tesno povezana ali celo sinonima. Tradicionalno so imeli učenci s posebnimi potrebami individualizirane učne načrte (IEP), da bi zagotovili, da prejemajo pozornost, ki jo potrebujejo za uspeh, vendar se zamisel začenja uveljavljati na vseh področjih izobraževanja.
4.8.1. Kakšne so prednosti?
- Vsi učenci gredo skozi isto učno izkušnjo, vendar se učijo z lastnim tempom.
- Poudarek se premakne s časa sedenja na mojstrstvo.
- Vsak študent sodeluje pri ključnem elementu prilagojenega učenja.
- Učenci postanejo sproščeni in samomotivirani, ko dosežejo svoje učne cilje.
Diferencirano in individualizirano oblikovanje procesov poučevanja in učenja je didaktični pristop, ki poskuša zagotoviti izobraževalno pravičnost v smislu participativne pravičnosti in je povezan z vsemi petimi kategorijami inkluzivne učiteljske prakse. To na podlagi prepoznavanja pluralnosti učencev v razredni skupnosti zahteva didaktične reakcije in prilagajanje učiteljev individualnim potrebam učencev. Skladno s tem metodološki premik od tradicionalnega modela „ena velikost za vse“ k individualiziranemu poučevanju in učenju kot odgovor na heterogenost ponuja izhodišče za pravičnost v izobraževanju v šolskem kontekstu.
Tako diferenciacija kot individualizacija imata didaktično izhodišče v potrebah učencev. Diferenciacija se nanaša na raznoliko pripravo in oblikovanje inkluzivne učne prakse na reaktiven način z odzivom na potrebe učencev. Na ta način se poskuša odgovoriti na specifične potrebe učencev znotraj razreda. Cilji zajemajo širok spekter možnosti za izpolnjevanje (npr. razvijati matematične ali pismene kompetence) in so enaki za vse učence, vendar je pot do njihovega doseganja spremenjena in ponuja različne možnosti glede na npr. vsebine, obsega, gradiva in pouka ter se lahko prikaže kot makro raven prilagojene inkluzivne pedagoške prakse. Individualizacija upošteva individualne potrebe učencev bolj na mikroravni in je prilagojena izobraževalnim potrebam posameznih učencev. Vsebina, obseg, gradivo, podpora, ocenjevanje itd. so prilagojeni potrebam učencev. Didaktični pristopi so odvisni od individualnih zahtev.
