8.5. Komplet orodij za ocenjevanje

Samoocenjevanje pomeni, da učenci prepoznajo prednosti in slabosti svojega dela in jih ustrezno pregledajo. Učinkovito samoocenjevanje pomeni, da učenci primerjajo svoje delo z jasno navedenimi standardi in ustvarijo povratne informacije za njihovo uporabo o tem, kje se morajo izboljšati. Je orodje, ki lahko izboljša učenje, če se uporablja med poučevanjem. Učenci bi morali imeti možnost, da svoje povratne informacije uporabijo za revizijo in izboljšanje svojega dela pred učiteljevimi povratnimi informacijami. Na koncu učenci samoocenijo in pregledajo svoje delo ter ga oddajo.

Učinkovito samoocenjevanje vključuje vsaj tri korake:

1. JASNI CILJI USPEŠNOSTI

Da bi bilo samoocenjevanje učinkovito, morajo učenci imeti jasne cilje, za katere si prizadevajo. Učenci morajo vedeti, kaj šteje! Jasna merila za naloge morajo biti učencem na voljo pred začetkom dela na nalogi. Merila za nalogo lahko oblikuje učitelj ali pa jih soustvarjajo z učenci. Merila je mogoče razporediti v preprost kontrolni seznam ali v rubriko.

2. PREVERJANJE NAPREDKA PROTI CILJEM

Tu poteka dejansko samoocenjevanje. Ko učenci poznajo cilje uspešnosti (korak 1), ustvarijo osnutek naloge, primerjajo osnutek s cilji in identificirajo področja moči in področja za izboljšave.

3. REVIZIJA

S pomočjo povratnih informacij, ki jih sami ustvarijo iz 2. koraka, učenci pregledajo svoj osnutek in poskušajo zapolniti vrzeli med svojim delom in ciljem. Če učenci nimajo možnosti pregledati in izboljšati svojega dela, je malo verjetno, da bodo procesa samoocenjevanja jemali resno.

KAJ JE RUBRIKA?

Rubrika je običajno 1–2 strani dolg dokument, ki ima dve značilnosti:

1. Jasno navedena merila ali učni cilji za določeno nalogo.

2. Opisne ravni ali gradacije kakovosti za vsako merilo, od odlične do slabe.

ZAKAJ UPORABLJATI RUBRIKO?

Rubrika je lahko zelo učinkovito orodje za usmerjanje študentovega samoocenjevanja. Ker vključuje živahne opise, kako izgleda odlično in slabo delo, lahko rubrika študentom pomaga pridobiti izostren občutek o kakovosti njihovega dela in – kar je morda še pomembneje – nudi smernice o tem, kako ga izboljšati.

Kontrolni seznam je podoben rubriki, saj navaja učne cilje ali merila (kaj šteje), vendar ne vključuje stopenj kakovosti, ki so značilne za rubrike.

KDAJ NAJ NAMESTO RUBRIKE UPORABIM KONTROLNI SEZNAM?

Rubrike so odlično orodje za vodenje samoocenjevanja, vendar lahko kontrolni seznami delujejo enako dobro ali bolje, odvisno od naloge. Za večje, bolj zapletene naloge običajno najbolje delujejo rubrike. Za krajše, manj zapletene naloge so kontrolni seznami pogosto primernejši.

O vzajemnem ocenjevanju govorimo takrat, kadar učenci drug drugemu dajejo informirane povratne informacije o nalogi. Učinkovito medsebojno ocenjevanje je povezano z jasnimi standardi in je podprto s konstruktivnim procesom kritike. Medsebojno ocenjevanje je dragoceno orodje, saj se povratne informacije vrstnikov lahko podajo bolj neposredno in v večjem obsegu kot povratne informacije učiteljev. Medsebojno ocenjevanje bi moralo potekati med učnim procesom, pri delu, ki je v teku, sledile pa bi mu priložnosti, da učenci uporabijo povratne informacije, ki so jih prejeli, za revizijo svojega dela.

1. DOLOČI MERILA, PO KATERIH BO NALOGA OCENJENA (KAJ ŠTEJE). To lahko naredi učitelj sam ali po možnosti tako, da skupaj z učenci sestavi kontrolni seznam ali rubriko.

2. UČITELJ RAZGRUDI UČENCE V MANJŠE VRSTNIŠKE POVRATNE SKUPINE. Dva do štiri učence lahko razdelimo v skupine glede na stopnjo sposobnosti.

3. UČITELJ MODELIRA UČINKOVITE POVRATNE INFORMACIJE VRSTNIKOV ZA UČENCE. Učitelj lahko prevzame nalogo in uporabi protokol Lestvica povratnih informacij, da postavi pojasnjevalna vprašanja, pove, kaj ceni pri nalogi, našteje, kaj ga pri njej skrbi, in na koncu poda predloge (ne nalog), ki se lahko uporabijo za izboljšati nalogo.

4. UČENCI PREJMEJO KONTROLNI SEZNAM ALI DOKUMENT, KI JIH OPOMNJA, KAKO POSREDOVATI UČINKOVITE POVRATNE INFORMACIJE VRSTNIKOV. Lestvica povratnih informacij je dobra izbira kontrolnega seznama za študente, ki ga lahko uporabijo kot hitro referenco.

5. UČITELJ UČENCEM RAZJASNI NALOGO. Pojasnilo vključuje uspešnost, ki jo je treba medsebojno oceniti, in časovnico za to oceno.

6. UČITELJ AKTIVNO SPREMLJA NAPREDEK VRSTNIŠKIH POVRATNIH SKUPIN. Učenci bodo potrebovali veliko podpore, ko bodo prvič uvedeni v medsebojno ocenjevanje, in manj, ko se bodo tega navadili.

7. UČITELJ SPREMLJA KAKOVOST POVRATNE INFORMACIJE. Učitelj zagotavlja, da njeni učenci uporabljajo protokol konstruktivne povratne informacije (po možnosti Lestvica povratne informacije).

8. POVRATNE INFORMACIJE VRSTNIKOV SE PREVERJAJO ZANESLJIVOST. Učitelj lahko primerja svoje povratne informacije o nalogi s povratnimi informacijami učencev, da preveri usklajenost in po potrebi zagotovi nadaljnjo podporo in navodila.

9. UČITELJ UČENCEM SPOROČA POVRATNE INFORMACIJE O UČINKOVITOSTI NJIHOVEGA VRSTNIŠKEGA OCENJEVANJA.

10. POTEM, KO ŠTUDENTI USTVARIJO UČINKOVITE POVRATNE INFORMACIJE OD VRSTNIKOV, JIH JE TREBA UPORABITI ZA VODENJE ŠTUDENTOV PRI REVIZIJAH DELA, KI JE V TEKU.

Lestvica povratnih informacij je uporabno orodje za pomoč pri spodbujanju učinkovitih vrstniških povratnih informacij med učenci (glejte temo 9.3.1).

Vključuje štiri korake.

1. Zastavite razjasnitvena vprašanja, ki jih imajo o delu. Nekatere zamisli se morda zdijo nejasne ali manjkajo informacije. Ta korak pomaga vrstnikom zbrati ustrezne informacije, preden dajo povratne informacije.

2. Navedite, kaj cenijo, ali komentirajte prednosti dela. Izražanje hvaležnosti za ideje je temeljnega pomena za proces konstruktivne povratne informacije. Poudarjanje pozitivnih točk dela daje podporni ton med sejo povratnih informacij in ljudem pomaga prepoznati prednosti v njihovem delu, ki jih sicer morda ne bi prepoznali.

3. Izrazijo morebitne pomisleke glede dela. Med tem korakom se na konstruktiven, negrozeč način izrazijo iskrene misli in skrbi. »Kar se sprašujem, je . . .” in »Ali ste pomislili. . .” so primeri, kako je mogoče oblikovati pomisleke.

4. Podajte predloge o tem, kako bi lahko delo izboljšali. Podajte predloge na podlagi težav, ugotovljenih v koraku pomislekov, ki lahko študentu pomagajo uporabiti povratne informacije za revizijo svojega dela in izboljšave. Nobenega jamstva ni, da bo učenec uporabil predloge, niti ga ni potrebno.

Računalniško podprte ocene (RPO) so lahko v različnih oblikah. Odločilna značilnost je, da računalnik oceni odgovore učencev. RPO se lahko uporablja kot del spletnega virtualnega učnega okolja ali v bolj tradicionalnih nastavitvah učilnice prek mobilnih naprav, tablic in osebnih računalnikov. RPO je pogosto v obliki anket ali različnih vrst kvizov in problemov – v slednjem primeru je lahko ocenjevanje, odvisno od programske opreme, nastavljeno tako, da vključuje prilagodljive učne poti. RPO je mogoče prilagoditi različnim stopnjam učenja in uporabiti v različnih disciplinah. RPO se lahko uporablja kot orodje za ocenjevanje, poučevanje in učenje.

RPO pomeni zelo prilagodljiva učna orodja in jih je zato mogoče oblikovati tako, da ustrezajo stopnji učenja učencev, stopnji, na kateri so v učnem procesu, v naprednejših različicah pa se lahko tudi samodejno prilagodijo ravni učenca.

Odvisno od njihove zasnove se RPO lahko uporablja za podporo nižjih in višjih stopenj učenja. Prednosti tovrstnega ocenjevanja so, da:

• omogoča učencem, da delajo v svojem tempu in tudi prilagodljivo glede na druge zahteve po njihovem času

• omogoča učencem na daljših tečajih, da naredijo domačo nalogo tedensko

• spodbuja učence k postopnemu delu za pridobivanje ključnih pojmov

• ustvarja interaktivno učno okolje

• učenci dobijo takojšnjo povratno informacijo o svojem delu

• izboljša zanesljivost za nekatere vrste ocenjevanja

• zagotavlja nepristranskost

• omogoča vzgojitelju spremljanje razvoja in uspešnosti svojih učencev

• omogoča učitelju, da identificira potencialno zahtevne vidike učnega procesa in zagotovi splošno povratno informacijo ter se tako izogne potrebi po individualni povratni informaciji.

• ga je mogoče prilagoditi za ocenjevanje osnovnega znanja in vadbo osnovnih veščin ali bolj sofisticiranih

• se lahko uporablja za formativno in/ali sumativno ocenjevanje

• omogoča učencem, da ponovno pregledajo in popravijo različno gradivo, tudi pod časovno omejenimi pogoji, kar jim lahko pomaga pri pripravi na zbirno ocenjevanje

• v naprednejših različicah se lahko nastavi tako, da bodo učenci dobili različne poti, ki jim bodo sledili glede na njihovo uspešnost

• se lahko nastavi tako, da naloge postopoma postajajo težje. Potencialni izzivi so, da načrtovanje in vzpostavitev RPO zahteva veliko časa. Poleg teh začetnih nepovratnih stroškov lahko delujejo sami. Učenci bodo potrebovali natančna navodila o tem, kako najbolje uporabiti RPO.

Kot pri vseh ocenjevanjih je pomembno, da je osebi, ki vzpostavlja RPO, jasno, kaj točno se ocenjuje, kako je to usklajeno z učnimi rezultati na predmetu in jasno navede, kaj se pričakuje od študentov. RPO predstavlja privlačno obliko ocenjevanja, saj spodbuja samoocenjevanje in učenje, omogoča učencem, da napredujejo pri študiju s svojim tempom glede na druge omejitve, in spremljajo svoj napredek skozi čas.

Morda bi bilo koristno upoštevati naslednje pri načrtovanju RPO:

• Kakšna bo oblika RPO? Kakšne so značilnosti programskih paketov/okolja?

• Koliko časa se pričakuje, da bodo učenci tedensko delali na RPO?

• Ali je namen ocenjevanje znanja ali prispevanje h izgradnji znanja skozi različne razvojne poti?

• Ali bo učitelj sodeloval pri RPO? Ali bo to popolnoma avtonomna učna izkušnja ali bo učitelj poslal tudi povratne informacije in če da, kdaj, v kakšni obliki in kako pogosto?

• Ali bodo to formativne ali sumativne ocene ali oboje?

• Kako RPO omogoča učencem, da dosežejo predvidene učne rezultate?

• Kako se RPO ujema z drugimi oblikami ocenjevanja na tečaju?