Da bi bili učenci s posebnimi potrebami uspešni v šoli, se morajo vzgojitelji osredotočiti na to, kako lahko netradicionalni pristop, kot je učenje na podlagi iger, ustvari okolje, ki učence žene k trdemu delu in jih vodi k višjemu akademskemu uspehu v šoli. Po mnenju avtorice Tamare R. Meredith je uporaba iger za učenje povečala angažiranost učencev in spodbudila »koristno, zabavno in nepozabno izkušnjo« (Meredith, 2016, str. 496). Namen tega pregleda literature je analizirati raziskave, osredotočene na izvajanje učenja, ki temelji na igrah, v učilnici s posebnim izobraževanjem, pozitivne in negativne vplive učenja, ki temelji na igrah, na dosežke učencev in kakšen vpliv imata tako visokozhatevna kot nizkozahtevna tehnologija na učence.
Učenje na podlagi iger uporablja igre, elektronske in neelektronske, za izboljšanje poučevanja na sodoben način v upanju, da bo pritegnilo več študentov.
Na področju izvajanja učenja, ki temelji na igrah, je prišlo do rasti v razredu, zlasti pri mlajših odraslih. Po podatkih Izobraževanja in informacijskih tehnologij uporaba učenja, ki temelji na igrah, presega osnovno raven, vendar je število učiteljev, ki uporabljajo učenje, ki temelji na igrah, s starejšimi učenci skoraj ena tretjina osnovnošolcev.
Učenje, ki temelji na igrah, se razvija vsak dan, zato je pomembno opozoriti na različne vrste igralnih platform, ki vključujejo, a ne omejeno na: računalniške igre, namizne igre ali igre s kartami, igre s kartami ali gibalne igre. Učenje, ki temelji na igrah, ima veliko kategorij, vendar se bo ta razdelek osredotočil na tri specifične vrste iger: kinetične, elektronske in analogne igre.
Kinetične izobraževalne igre uporabljajo gibanje, medtem ko so tradicionalne igre bolj mirujoče.
Nekatere vrste kinetično-izobraževalnih iger se lahko igrajo na tabli Wii ali SMART, ki zaznava gibanje učencev. Raziskave o igrah, ki temeljijo na kinetiki, so skromne, vendar so ugotovitve pomembne, zlasti za študente s posebnimi potrebami. Kosmas, Ioane in Retails (2018) so preučevali učinke učenja, ki temelji na igrah, na študente z diagnozo motnje pozornosti in hiperaktivnosti (ADHD). V tej raziskavi so Kosmas, Ioane in Retails (2018) ugotovili, da so otroci z ADHD, ki so uporabljali izobraževalne igre, ki temeljijo na kinetiki, izboljšali svoje akademske sposobnosti in sposobnosti samoregulacije. Povezava med gibanjem in akademiki je pokazala pozitivno korelacijo.
Digitalne igre uporabljajo »različne funkcije igre, kot so domišljija, pravila, cilji, senzorični dražljaji, izzivi, skrivnosti in nadzor« za pomoč pri motiviranju učencev za učenje v šolskem okolju (Ronimus et al., 2019). Obstajajo razhajanja o tem, ali in kdaj se tehnologija preveč uporablja, zlasti pri mladostnikih. Vendar pa so se videoigre za izobraževalne namene izkazale za velik uspeh, če je igra ustrezno kreirana.
Videoigre se lahko uporabljajo in se uporabljajo na vseh akademskih področjih in tudi pri pouku družbenega/vedenja. Video igre študentom omogočajo ustvarjanje likov in učenje skozi alternativni svet. Učenci se ne učijo le iz vsebine igre, temveč se učijo tudi iz strukture igre, kot so pravila in izzivi, predstavljeni med videoigro.
Zadnja vrsta igre, o kateri razpravljamo, je analogna igra, ali preprosteje povedano, namizna igra ali igra s kartami. Izobraževalec lahko uporablja klasične družabne igre, kot sta Pay Day ali Racko, za razvijanje akademskih veščin, kot sta denarna pismenost in zaznavanje števil. Z vključitvijo družabne igre ali igre s kartami v lekcijo učenci razvijajo socialne veščine, tako da se učijo igrati z drugimi, medtem ko z igrami delajo na svojih akademskih sposobnostih.
